Gostovanje Nacionalne opere in baleta iz Sofije na 63. Ljubljana Festivalu je velik kulturni dogodek mednarodnih razsežnosti in pomena. Sofija je ena izmed prestolnic vzhodnoevropske kulture in mesto neizmerne umetniške tradicije in bogastva, ki ga pri nas ne zmoremo uvideti, spoznati in žal konzumirati.
Morda se bodo razmere s prvim gostovanjem sofijske Nacionalne opere začele spreminjati.
Ljubljana Festival je odlična priložnost za to dejanje, kot se je pokazalo ob gostujoči predstavi Wagnerjevega Tristana in Izolde. Morda je bilo kar precej sreče v tem, da je direktor Nacionalne opere in baleta iz Sofije, režiser Plamen Kartalov že deloval kot gost v Sloveniji, tako v Mariboru kot Ljubljani oziroma na Ljubljana Festivalu in ga mnogi slovenski glasbeniki osebno poznajo, on pa nas in naše operno-baletne razmere.
Zato je z lažjim srcem in brez velikega tveganja pripeljal operni ansambel z vso scensko opremo v Gallusovo dvorano Cankarjevega doma, in to komaj en dan po gostovanju Kitajske nacionalne opere. Malokdo ve, da so se scenografije obeh predstav (Turandot - Tristan in Izolda) tako rekoč »križale«; ena je odšla, druga prišla, in da so Bolgari imeli eno samo dvourno vajo za tako zahtevno opero kot je Tristan in Izolda.
Profesor in član Bolgarske akademije znanosti in umetnosti, direktor sofijske opere in režiser Plamen Kartalov ima svetovne operne izkušnje, pozna ansamble, mesta, repertoar, loteva se režij najtežje uprizorljivih oper, kot bo v naslednjih dneh celotna ponovna (prvič ob Wagnerjevem jubileju 2013) uprizoritev Wagnerjevega Nibelungovega prstana v njegovi režiji in v celoti z bolgarskim ansamblom v Sofiji (od 12. do 17. septembra), kar v mednarodnem wagnerjanskem svetu ocenjujejo kot svetovni operni dogodek.
O tem je poseben uvodnik napisal Thomas Krakow, predsednik Mednarodnega združenja društev Richarda Wagnerja in pri tem citiral mladostno pismo Richarda Wagnerja Guidu Theodorju Aplu, češ da mu pripada prostoru zunaj Nemčije, torej tudi Bolgariji in Sloveniji. Če v Bolgariji Wagner zanesljivo nikoli ni bil, pa je veliko večja verjetnost, da je Wagner le enkrat z Dunaja z vlakom potoval po južni železnici skozi Ljubljano v Trst. Torej je Slovenijo vsaj videl skozi okno svojega kupeja.
Žal pa smo potrebovali več kot sto petdeset let, ne da bi Wagnerja gledali »skozi okno«, ampak Tristana in Izoldo na velikem odru Cankarjevega doma v Ljubljani. Naš oder se je še enkrat pokazal kot odličen, tako kot pri gostovanju Kitajske nacionalne opere iz Pekinga s Turandot, le da je bila scenografija kitajske uprizoritve dovolj široka za pokritje celotne odrske površine, sofijska predstava pa ne in je bilo potrebno na obeh straneh odra postaviti črne zavese, ki so zožile dimenzije odra in s tem scensko postavitev Tristana in Izolde.
Žal je opera v Sofiji očitno z ožjim odrom; tu bi se pokazala širša scenografija še bolj razkošna, razgibana, slikovita, v konceptu efektnejša, delovala bi kot prostor neizmerne domišljije, čeprav bi samo dogajanje bilo osrediščeno na to, kar smo v tej predstavi sicer videli. Tega pa ni bilo niti malo niti slabo.
Predstava režiserja Plamena Kartalova je ambiciozna; avtor postavitve se je soočil z vso zgodbo o ljubezni med Tristanom in Izoldo, vključno s postavitvijo na oder celotne predzgodbe in zunaj same Wagnerjeve glasbe, saj skladatelj tega ni uglasbil, ampak gledalec v gledališkem listi samo prebere, kaj je bilo poprej. Tu je bila poteza Kartalova močna, čeprav le s posneto moderno glasbo, zunaj wagnerjanskega stilnega konteksta in brez sodelovanja orkestra. Ko je tega uvoda konec, se prava opera lahko šele začne.
Tu pa nastane problem koncentracije glasbenikov in mešanja občutkov; gledalec kot da je zbegan; kam spada tisto, kar je videl, če je šele sedaj preludij. Take predzgodbe druge postavitve Tristana in Izolde nimajo in je Kartalov precej tvegal, a je že tako, da je predzgodba za celovito razumevanja opere vsaj dobrohotna, če ne bistvena.
Kartalov je vso predstavi postavil na čvrste temelje; znal je izkoristiti oder v različnih tehničnih zmogljivostih, tako da smo zlahka sledili tako na videz starinskemu, sočasnemu konceptu, kot modernim pristopom z vrhuncem v drugem dejanju z ljubezenskim nočnim duetom, približevanju in oddaljevanju Tristana in Izolde; ležeča vsak sebi na svojih s posebnimi dvigali z dolgimi »rokami« postavljenih posteljah, in sicer tako, da sta se lahko dvigala in spuščala, potovala v globino in proti avditoriju, »na zemljo in v nebo«.
Kostumograf Leo Kulaš iz Ljubljane je pripravil sijajne zavese čez to strojno opremo, da je vse izgledalo kot mavrično nočno pravljično ali celo kot psihedilični efekt zaužitega ljubezenskega napoja. Takih efektov nimajo predstave Tristana in Izolde niti na Dunaju, v Milanu, Salzburgu ali Bayreuthu. Podobna dvigala so sicer že uporabljali v Bayreuthu, Valencii in Firencah, a v drugih Wagnerjevih operah. Mislim, da so te možnosti veliko večje, kot jih znajo izkoristiti domači avtorji.
Bolgari so nam prvi dali scensko - režijsko lekcijo, za katero nas ne bo ravno sram, če bomo neke ideje vzeli za svoje pri kakšni ljubljanski operni produkciji ali koprodukciji. Nekatere poteze premikanja posameznih delov odra smo v preteklosti na tem odru že videli (npr. v postavitvi Offenbachovih Renskih nimf). Tu se je pokazal dober efekt s Tristanovim otokom in barko, plovečo po morju, kar je dajalo vtis morskega ambienta in opozorilo, da igrata morje in plovba v tej operi večjo vlogo, kot se jima običajno daje.
Zamejenost samo na grajski prostor očitno ni dovolj. Kartalov je to začutil in uspešno realiziral. Manj posrečena poteza je bila postavitev moškega zbora z lučmi v scenske razpoke ločenih delov »zemlje«, še posebej, ker je bilo v taki legi težje peti in se je žal pri kvaliteti petja pokazalo kot slab element predstave. Tako slabega moškega zbora nisem doslej slišal v nobeni predstavi Tristana in Izolde. Kartalov bi napravil boljšo potezo, če bi zbor postavil v zaodrje v homogeno pozicijo, saj pri Wagnerju ta zbor nima vloge igralca. Kartalov je želel poudariti spopad dveh nasprotujočih si skupin: kralja Marka in Tristana oziroma Kurwenala v končnem obračunu.
Ta spopad je bil z mečevanjem efekten, posebnost pa je poteza režiserja, da se Marke sam postavi z mečem proti Kurwenalu, ki je pred tem že ranil izdajalca in še poprej Tristanovega vuhuna, čeprav sprva prijatelja Melota. Kartalov je napravil efektno potezo, da je Melota oblikoval kot grbavca, kar spominja na Verdijevega dvornega norca Rigoletta. Melot je poraženec pri Izoldi, ki ji je skrivaj naklonjen oziroma vanjo celo zaljubljen in mu je Tristan v nekem smislu rival, čeprav se iz same opere tega ne vidi.
Njegovo izdajstvo je večplastno in bedno.
Kartalov je v drugem dejanju z dvignjeno Izoldo izza simbolnega ogrodja srebrno lesketajoče se poročne obleke, ki se razširi čez ves oder kot metaforo ogromne moči emocij po zaužitju ljubezenskega napoja (kostumograf Kulaš) napravil močno, čeprav na prvi pogled rahlo kičasto potezo; Izolda se v dialogu z Brangeno zaveda svoje moči in položaja, iz katerega pa mora sestopiti, če se bo hotela, in to seveda še kako hoče, združiti s Tristanom.
Metafora postaja čista ljubezenska poezija. Tako kot vidimo utripajoč simbol goreče bakle v stekleni cevi. Prav tako je Kartalov na koncu opere zasnoval prizor poveličanja mrtvih ljubimcev z dvignjenjem obeh v višave in njuno združitvijo v večnosti, kar je izjemen odtenek celotne predstave, tako kot oblikovan otok s Tristanom, njegova smrt z dahnjenjem poslednje besede: Izolda in njenim dvignjenim plaščem, s katerim s hrbtom obrnjena priti gledalcem skrije in hkrati zavaruje pravkar umrlega Tristana samo še za svojo neizmerno osebno bolečino. Kartalov razume opero do potankosti in je občutljiv za njene močne in izpovedne detajle.
Orkester Nacionalne opere iz Sofije je vodil dirigent Velisar Genčev. V prvem dejanju je bil še precej negotov, plašen, kot da še ni začutil svojega zvočnega položaja v dvorani in v kontekstu odrskega dogajanja. Kratka vaja v prazni dvorani akustično ni isto kot predstava v polni in je bila celotna zvočna prezenca skromna, kot boječa in smo dobili vtis preskromnega osebnega angažmaja posamaznih članov orkestra. Potem pa se je podoba popravljala in dosegla vrhunec v tretjem dejanju, ko smo sicer poslušali najbolj dramatična mesta v operi, a tudi tako kot v drugem dejanju najbolj lirična.
Dirigent je opero interpretiral v zelo počasnem tempu, kar je znamenje velike zahtevnosti tako do orkestra (žal so ostali mnogi izraziti glasbeni vodilni motivi premalo poudarjeni in jih poslušalec, ki operi dobro pozna, ni slišal kot dovolj izpostavljene in povezane v interpretacijsko celoto), kot pevcev na odru, ki morajo vse finese vseh fraz izpeti do konca v intenzivnem pianu in pianissimu, kar pa je hkrati še velika zahtevnost do občinstva, ki je bilo na tej predstavi »tiho kot miš«.
Sofijska opera je prišla na gostovanje v Ljubljano le s svojimi, a odličnimi pevci. Ni treba biti ravno Nemec, da si dober wagnerjanec, kar so med slovenskimi pevci dokazali na svetovnih odrih že mnogi in bi za njihovo omembo in identifikacijo vlog potreboval poseben prostor. Odlična je bila dramska sopranistka Radostina Nikolajeva kot Izolda. Vlogo ima naštudirano do potankosti in se v vsakem trenutku in v vseh odtenkih zaveda njene vsebinske funkcije.
Rahel vibrato sicer nekoliko zamegljuje čistost posameznega tona, a se po drugi strani povečuje njena dramatičnost. Tenorist Martin Ilijev je izšel iz sicer dramskih baritonskih opernih začetkov in se to v njegovem glasu pozna, a ne v smislu nečesa pomanjkljivega. Njegov Tristan je temnejši in daje vtis, kot da je vloga glasovno nižja, a se hkrati bolj približuje
wagnerjanskemu espriju in dolgi deklamatoričnosti, še posebej, ker je hkrati dober igralec. Odličen je bil baritonist Veselin Mihajlov kot Melot, pri čemer pa v prizoru dvoboja s Tristanom z mečem vedno nastopi isti problem; ali se Tristan po dolgem spopadu sam nabode na meč ali ga Melot premaga in zabode.
Tu je Kartalov izbral prvo varianta, ki je sam ne maram. Prav tako odlična je bila mongolska mezzosopranistka Bajasgalan Dašnjam kot Izoldina zaupnica Brangena. Tudi ona ima svojo vlogo izdelano do potankosti in jo zna igralsko upodobiti z vso prepričljivostjo. Kralj Marke je bil basist Angel Hristov; njegov temen glas je bil celotnim dramskim glasovom dopolnjujoč kontrast in dokaz občutljive glasovne diferenciranosti Wagnerjeve opere. Baritonist Biser Georgijev je bil Kurwenal, prav tako dober in je predstavi dodal svoj opazni delež. Solidni so bili še Plamen Papazikov kot mladi pomorščak, Krasimir Dinec kot pastir in še posebej Nikolaj Petrov kot krmar.
Predstava Tristana in Izolde je imela odličnega oblikovalca luči; to je bil spet naš Andrej Hajdinjak, Leo Kulaš je oblikoval za vse junake izrazne, simbolne in kontrastne kostume, pri čemer je dal največji poudarek Izoldi v rdečem in srebrnem koloritu. Vso in vsebinsko celovito scenografijo je oblikoval pri nas že znani Miodrag Tabacki. Pod predstavo je kot njen soavtor podpisan še Georgi Hristov (Elektrick.Me) kot večpredstavnostni oblikovalec (različnih video efektov). A vtis je, da je bil najmočnejši avtor ali celo oče predstave sam režiser Plamen Kartalov. Občinstvo je bilo na koncu pet ur in četrt dolge predstave ganjeno in je bolgarske goste nagradilo z desetminutnimi stoječimi in skandirajočimi aplavzom ter ovacijami.
Besedilo: Marijan Zlobec
Foto: Ljubljana Festival/Media speed.net